2021

Le naprej, ne glej nazaj …
Dokler je dobro v očeh, dokler je razlog za smeh.. ❤
Le naprej, ne glej nazaj. Še otrok je v vseh nas, pusti naj poje na glas.
Pa kljub temu na zadnji dan leta gledam nazaj. Že včeraj sem hotela ustvariti red, zložiti in organizirati občutke in misli ob koncu leta, za katerega ne najdem pravih besed, ki bi ga opisale.
Veliko vsega se je dogajalo in zgodilo. Lepega in malo manj lepega.
Stopila sem iz cone udobja, kakorkoli že, se to sliši kot kliše. Na lastni koži sem občutila, da je tisto “tapravo” življenje izven tega mehurčka.
Zavzela sem nove vloge v življenju.
Spoznala, da smo vsi ljudje krvavi pod kožo, vsak s svojimi ranami in obrambnimi mehanizmi. Prijateljstva so se končala. Tako mimogrede.
Še enkrat več se je potrdilo, da moram upoštevati tisti občutek nekje globoko v meni.
Da se “splača” biti prijazen in delati dobro.
Začele so se mi uresničevati dolgoletne sanje.
Da največ štejejo tisti trenutki, ko se čas ustavi, pozabiš na vse in samo si.
Zavedla sem se, da so nekatere izgube dokončne in nepovratne. Da bo ta bridkost vedno nekje tu z mano, med nami, zame kot opomin.
Da se ne glede na vse, ne smem(o) dati voditi spremljevalki bolečini za roko.
Spet molim.
Vedno znova se sprašujem, če vidim svet tako, ker sem (preveč) čustvena in občutljiva oseba. Vedno znova najprej iščem krivdo in odgovornost pri sebi. Sem kaj naredila narobe? Se nisem dobro obnašala? Sem izbrala napačne besede?
V vsej tej zmešnjavi čustev in misli stopam v novo leto. Rada imam svoje #življenjevbarvah 🌟
Brez pričakovanj. Brez želja. Brez namena. Samo trenutki. Trenutki ljubezni, vere in upanja. ❤

Pride tak dan, ko si v redu

Pride tak dan, ko si v redu.

Ko oblečeš novo poletno obleko. Ko se dobro počutiš v svoji koži. Ko pozabiš, da te je strah. Ko se ne pustiš zmesti neprijetnim komentarjem. Ko si iskreno vesel za tistega, ki sedi ob tebi. Ko poveš, kaj ti leži na duši. Ko si pomirjen s preteklostjo. Ko se ustaviš sredi polja in nabereš divji šopek. Ko je na radiu točno tista pesem. Ko te ne moti, da ti klima v avtu ne dela. Ko prideš domov in te tam nekdo čaka. Ko samo si in si ti.

Pride tak dan, ko si v redu.


Cigan, ampak najlepši

So knjige, ki ti nekaj storijo in to ostane v tebi za vedno. To so za mene dobre knjige, ki ti nekaj pustijo, odstirajo nove poglede, ti dajo misliti, te spodbuditi, da nekaj spremeniš.

Težko je napisati povzetek 564 strani. Težko izbrati nekaj besed oz. stavkov, s katerimi bi povedala o čem govori knjiga zares in o čem govori med vrsticami. Zato sem raje prepisala par odlomkov iz knjige.

Lej, rekla si, da bi rada slišala zgodbo. Tu jo imaš, dober dan – dober dan. Kar bodi užaljena, če rečem, da lahko javnost naredi veliko škode. Ko drekaš od daleč, tega ne čutiš. Od daleč nihče ne čuti odgovornosti za svoje besede. Mislim, ali vsaj zdaj razumeš, ko poznaš dobršen del zgodbe, kako nevarno je to? Govoriti o nečem, o čemer nimaš pojma?
Zapomni si, vse je zgodba.

“Ni me zbodla beseda “Cigan”, tudi beseda “najlepši” ne. Tista vmes, tista prekleta, “ampak”. To je beseda vsiljivka, to je zla beseda. Nima kaj iskati v stavku o ljudeh. Če si na napačni strani te besede, te za vedno ločuje od dobrih besed, razumeš.”

“Kaj pa tisti, ki si želijo živeti? Če sodim po sebi, vzljubijo tisto, česar nikakor ne bi smeli. Taki smo živi, edino taki.”

“Samo dva prvinska strahova obstajata, si vedela? Rodiš se s strahom pred glasnimi zvoki in s strahom pred padanjem. Res, na internetu najdeš. Drugih sto fobij se naučiš od bližnjih. Nekatere te varujejo pred nevarnostjo, ja. Večina pa jih obstaja samo zato, da zbija šale z našimi življenji.”

“Še zdaj se mi zdi življenje znosno samo zato, ker vem, da sem bila tam. Popoln svet obstaja, ampak nikoli dlje kot trenutek. Tisi, ki želijo živeti, bi umrli zanj, kljub temu. Vsi drugi ravno ravno zaradi tega odnehajo.”

“Zanjo so vse stvari medsebojno povezane, temu ne moreš slediti. Ampak saj se nama ni bilo treba razumeti.
Od prvega srečanja se spominjam samo njenih oči, drugega skoraj ne. V njih je bilo nekaj žalostnega, malo bolečine, malo utrujenosti. V njih je bila megla, ni boljše besede, in mislil sem, da mogoče zato ne vidi moje razpoke, da me vidi čistega.

“Ljudem je mar, jaz pa sem jim dal zgodbo, zaradi katere se jim ni treba naprej sovražiti.”

Prebrane knjige v 2020

  1. Elena Ferrante – O izgubljeni deklici
  2. Aljoša Bagola – Kako izgoreti
  3. Tadej Golob – Dolina rož
  4. Kenan Crnkič – Pazi katerega volka hraniš
  5. Hector Garcia – Šinrin-joku
  6. Margaret Atwood – Deklina zgodba
  7. Marguerite Duras – Ljubimec
  8. Nhat Hanh – Resnična ljubezen
  9. M.Scott Peck – Ljubezen in duhovna rast
  10. Gary Chapman – 5 jezikov ljubezni
  11. Ute Erhardt – Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod
  12. Renata Ažman – Depra
  13. Emily Pine – Pišem sebi
  14. Sheila Heti – Materinstvo
  15. Margaret Atwood – Testamenti
  16. Leila Slimani – Uspavanka
  17. Daniela Krien – Ljubezen v stiski
  18. Rumena Bužarovska – Moj mož
  19. Helena Cestnik – Klepet s seboj
  20. Erling Kagge – Hoja
  21. Marc Levy – Ona in on
  22. Marco Misssiroli – Zvestoba
  23. Paolo Giordano – V času epidemije
  24. Sergio Bambaren – Kristalna reka
  25. Tara Westover – Osvobojena
  26. Vesna Milek – Ogledala
  27. Andre Aciman – Najdi me
  28. Renata Salecl – Človek človek virus
  29. Brina Svit – Nove definicije ljubezni
  30. Tadej Golob – Virus