Male zmage

nobody can save you but
yourself.
you will be put again and again
into nearly impossible
situations.
they will attempt again and again
through subterfuge, guise and
force
to make you submit, quit and/or die quietly
inside.

nobody can save you but
yourself
and it will be easy enough to fail
so very easily
but don’t, don’t, don’t.
just watch them.
listen to them.
do you want to be like that?
a faceless, mindless, heartless
being?
do you want to experience
death before death?

nobody can save you but
yourself
and you’re worth saving.
it’s a war not easily won
but if anything is worth winning then
this is it.

think about it.
think about saving your self.

~charles bukowski

Prebrane knjige v 2021

  • Carolina Setterwall – Držimo pesti
  • Jean Paul Dubois – Vsak od nas biva na tem svetu po svoje
  • Walt Whitman – Pesem o sebi
  • Esad Babačič – Včasih
  • Saša Pavček – Zastali čas
  • Svetlana Makarovič – Baladne pravljice
  • Luis Jose Peixoto – Mama, ki je deževala
  • Han Kang – Vegetarijanka
  • Irena Štaudohar – Kaj hoče ženska
  • Sara Stridsberg – Beckomberga: oda moji družini
  • Margaret Mazzantini – Sijaj
  • Sejla Ahava – Preden moj mož izgine
  • Borut Kraševec- Agni
  • Elena Ferrante – Zlagano življenje odraslih
  • Haruki Murakami – Uboj komturja 1. in 2. del
  • Glennon Doyle – Neukrotljiva
  • Deborah Levy – Vsega tega nočem vedeti
  • Elizabeth Gilbert – Velika čarovnija
  • Kristian Novak – Črna mati zemla
  • Slavenka Drakulič – Dora in minotaver
  • Max Porter -Bridkost je stvar s peresi
  • Elif Shafak – 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu
  • Fredrik Backman – Tesnoba do roba
  • Paolo Giordano- Raztrgajmo nebo
  • Kristian Novak – Cigan, ampak najlepši
  • Jamal Ouariachi – Lakota

Molinge

Si že kdaj slišal/a za besedo v naslovu? Verjetno ne. Še stric Google je ne najde. V bistvu tudi jaz ne vem, od kod izvira. Gre pa za ime gozda v bližini mojega doma. In na ta gozd obstaja eden izmed mojih bolj zgodnjih spominov. Ko sva z matero (babica, s katero smo živeli in je več ni) spomladi šli na sprehod do te šume. Meni se je takrat to zdelo na koncu sveta, pa je v bistvu kakih 500 metrov ali še manj. Šli sva ob potoku, ona je imela v žepu kos domačega črnega kruha iz krušne peči, ki ga je sama pekla in jabolko. Za po poti. Šli sva z namenom. Po zvončke, ki jih je tukaj ogromno. Kot da hodiš po beli preprogi. Tako imaš manj slabo vest, da nabereš šopek za domov.