Male zmage

nobody can save you but
yourself.
you will be put again and again
into nearly impossible
situations.
they will attempt again and again
through subterfuge, guise and
force
to make you submit, quit and/or die quietly
inside.

nobody can save you but
yourself
and it will be easy enough to fail
so very easily
but don’t, don’t, don’t.
just watch them.
listen to them.
do you want to be like that?
a faceless, mindless, heartless
being?
do you want to experience
death before death?

nobody can save you but
yourself
and you’re worth saving.
it’s a war not easily won
but if anything is worth winning then
this is it.

think about it.
think about saving your self.

~charles bukowski

Srčno 2022

Na prvi dan novega leta sem na Instagramu objavila fotografijo in napisala

sončno, srečno, srčno 💗
novo jutro, nov dan, novo leto
2022

Ko sem to napisala, še nisem vedela, da bo moja beseda leta 2022: SRCE. Do tega sem prišla v januarju, ko je bilo več takih trenutkov, ko je srce, na tak ali drugačen način, stopilo v ospredje. Eden izmed glavnih razlogov je moj koledar za 2022 od 100% suzi, ki ga krasijo srca. Ena izmed prvih izposojenih knjig, ima na naslovnici srce. Ena izmed deklica, s katerimi sem delala v januarju, mi je narisala srce. Pa še kaj srčnega bi se našlo v zadnjem času. Potem pa naj bo srce in srčno 2022.

... človeško srce sem, in človeška srca so pač taka. Bojijo se uresničiti svoje največje sanje, ker mislijo, da jih niso vredna, ali da jih sploh ne morejo doseči. Srca umiramo od strahu, če samo pomislimo na ljubezni, ki so za večno odšle, za trenutke, ki bi lahko bili lepi, pa niso bili, na zaklade, ki bi lahko bili odkriti, pa so ostali pod peskom, zakopani za vedno. Kadar se kaj takega zgodi, strašno trpimo…
(Paulo Coelho, Alkimist)

2021

Le naprej, ne glej nazaj …
Dokler je dobro v očeh, dokler je razlog za smeh.. ❤
Le naprej, ne glej nazaj. Še otrok je v vseh nas, pusti naj poje na glas.
Pa kljub temu na zadnji dan leta gledam nazaj. Že včeraj sem hotela ustvariti red, zložiti in organizirati občutke in misli ob koncu leta, za katerega ne najdem pravih besed, ki bi ga opisale.
Veliko vsega se je dogajalo in zgodilo. Lepega in malo manj lepega.
Stopila sem iz cone udobja, kakorkoli že, se to sliši kot kliše. Na lastni koži sem občutila, da je tisto “tapravo” življenje izven tega mehurčka.
Zavzela sem nove vloge v življenju.
Spoznala, da smo vsi ljudje krvavi pod kožo, vsak s svojimi ranami in obrambnimi mehanizmi. Prijateljstva so se končala. Tako mimogrede.
Še enkrat več se je potrdilo, da moram upoštevati tisti občutek nekje globoko v meni.
Da se “splača” biti prijazen in delati dobro.
Začele so se mi uresničevati dolgoletne sanje.
Da največ štejejo tisti trenutki, ko se čas ustavi, pozabiš na vse in samo si.
Zavedla sem se, da so nekatere izgube dokončne in nepovratne. Da bo ta bridkost vedno nekje tu z mano, med nami, zame kot opomin.
Da se ne glede na vse, ne smem(o) dati voditi spremljevalki bolečini za roko.
Spet molim.
Vedno znova se sprašujem, če vidim svet tako, ker sem (preveč) čustvena in občutljiva oseba. Vedno znova najprej iščem krivdo in odgovornost pri sebi. Sem kaj naredila narobe? Se nisem dobro obnašala? Sem izbrala napačne besede?
V vsej tej zmešnjavi čustev in misli stopam v novo leto. Rada imam svoje #življenjevbarvah 🌟
Brez pričakovanj. Brez želja. Brez namena. Samo trenutki. Trenutki ljubezni, vere in upanja. ❤