O koncu žalosti

O koncu žalosti je naslov romana, ki sem ga prebrala pred kratkim. Izšel je pri Mladinski knjigi v zbirki Roman.  Avtor  je Benedict Wells, za to knjigo je prejel je evropsko nagrado za književnost.  V romanu O koncu žalosti na zelo subtilen način piše o vplivu otroštva in družinskega življenja na razvoj in odraščanje. Ne piše v očitnih vzročno posledičnih povezavah. Ampak piše

o izgubi,
o bolečini,
o osamljenosti,
o otopelosti,
o nepripadanju,
o drugačnosti.

Na drugi strani pa piše tudi
o ljubezni,
o prijateljstvu,
o trenutkih spokojnosti,
o skrbi za bližnje.

Piše o življenju.

Z naslova romana bi lahko sklepali, da bo po branju konec žalosti. Vendar temu ni bilo tako. S tem, ko sem (pre)brala to knjigo, je nastopila žalost. Vsaj pri meni. Zgodba mi je ostala nekje pod kožo. Več kot en teden se nisem mogla lotiti branja druge knjige, ker je bil vtis po tej preveč močan. To se mi redko zgodi.

V opisih knjig nikoli ne želim povedati preveč. Vsak bere s svojimi očmi, vsak ob tem razmišlja s svojimi možgani, vsak doživlja svoja čustva. Preberite jo in si ustvarite svojo zgodbo o zgodbi.

20190609_184542.jpg

Leto čudodelnih misli

Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.

To so besede, s katerimi Joan Didion začne v knjigi Leto čudodelnih misli mojstrsko pripovedovati o izgubi, ki jo doleti. Brez olepševanj in samopomilovanja piše, kako se je s tem soočala.

Čudne in čudodelne misli nam hodijo po naših glavah. Ne glede na vse, kar razmišljamo in kaj se nam dogaja, življenje teče naprej. Prez premorov in postankov. Minuti sledi minuta, uri ura, dnevu dan, letu leto. In potem se to enkrat končna. Kdaj, ne ve nihče.
20190511_163332.jpg

“That was the year, my twenty-eighth, when I was discovering that not all of the promises would be kept, that some things are in fact irrevocable and that it had counted after all, every evasion and every procrastination, every mistake, every word, all of it.” ― Joan Didion

Pogodba

V nedeljo zvečer sem do konca prebrala knjigo Pogodba, ki jo je napisala Mojca Širok, verjetno večini znana kot novinarka na naši nacionalni televiziji. Še danes imam cmok v grlu, ki je nastal, ko sem zaprla zadnjo platnico. Ne bom povedala zakaj. Lahko povem, da zadnje dni veliko razmišljam o zaupanju. Zaupanju do drugih, najbližjih in neznanih, o zaupanju sebi. Želim si verjeti, da je dobro, če ne dvomim in zaupam, vendar pa sem potem vse prevečkrat razočarana.

Kaj mislite oz. kakšne izkušnje pa imate z zaupanjem vi? “Trust no one.” ?

20190529_191345.jpg

 

Frida ali o bolečini

20190507_162101.jpg

Frida Kahlo je bila mehiška slikarka, ki je najbolj znana po svojih avtoportretih. Zakaj je najpogosteje risala avtoporterete si lahko preberete v knjigi Slavenke Drakulić, Frida ali o bolečini. V knjigi, ki ni življenjepis, ampak pripoved o doživljanju ženske, obsojene na telo, ukleto v trpljenje.

Frida je moj navdih že dolgo… še preden je postala marketinško zanimiva. Menim, da se od nje lahko veliko naučimo, saj je pokazala, česa smo lahko sposobni.

»Na koncu dneva lahko prenesemo mnogo več, kot se zavedamo.« (Frida Kahlo)

Kako opisati bolečino? Kako ubesediti bolečino? Kaj sploh je bolečina? Kako boli “strto srce”? Kako boli razočaranje? Kako boli osamljenost Kako živeti kljub bolečini, takšni ali drugačni?

Fridino življenje je bilo življenje polno bolečine. Tako fizične kot psihične. V otroštvu je prebolela paralizo in preživela prometno nesrečo s tramvajem – zlomljena hrbtenica, nešteto operacij, amputacija noge, življenje v korzetu … Potem se je pri 22 letih poročila z dvajset let starejšim moškim, slikarjem Diegom Rivera. Frida ga je brezpogojno ljubila, kljub temu, da je bil nezvest in se ji ni veliko posvečal, kar ji je povzročalo še dodatno psihično bolečino. Vendar se Frida kljub vsemu temu trpljenju ni predala, ni pozabila nase. Svoje zatočišče je našla v slikanju. Uči nas, da je pomembno izraziti, slikati, pisati, storiti vse, da bi “dali” jezo in žalost iz sebe. Uči nas, da lahko nekaj naredimo iz naše bolečine – nekaj lepega.

 

Teorija žalosti

 

20190411_230203

 

Na svetovni dan knjige objavljam knjigo, ki me je nazadnje presunila.

V bistvu naslov knjige pove vse in ne bi mogel biti boljši… ker točno o tem govori, o žalosti. Ta žalost zajame tudi bralca, če ima vsaj malo empatije.
Knjiga je še en dokaz, da stvari niso vedno kot so videti.

Koliko ljudi ve, da je za velikim Einsteinom bila velika Mileva?

In da brez nje mogoče ne bi bilo njegovih velikih odkritij?