Valentinovo

Včasih mi je šlo valentinovo na živce, ker mislim, da se moramo imeti radi in si izkazovati ljubezen vsak dan, ne samo na valentinovo. Vedno sem govorila, zakaj bi moral moški kupiti ženski šopek ravno 14. februarja in ne 15. julija. Smejala sem se osladnim sporočilom. Zmrdovala sem se nad plišastimi medvedki in rdečimi srčki.  Zdaj me vse to ne moti več, ker sem se pričela zavedati, da je to morda za koga edini dan v letu, ki je obarvan z ljubeznijo. Da je morda valentinovo za katero žensko edini dan  letu, ko dobi šopek. Da je je valentinovo edini dan, ko si ljudje rečejo “rad te imam”.

Tako da danes praznujem, slavim ljubezen, najbolj tipično kot gre, z rdečimi vrtnicami in torticami v obliki srčka.

Tišina v oktobru

V oktobru sem prebrala knjigo Tišina v oktobru. Mogoče ne ravno najboljša izbira glede na to, da sem na sveže poročena. Knjiga oz. zgodba namreč govori o moškem srednjih let, ki ga brez pojasnila zapusti žena. Gre za pogovor moškega samega s sabo. Razmišlja, se spominja in sprašuje zakaj se je to zgodilo. S tem, ko si postavlja vprašanja, jih postavlja tudi nam, bralcem. Ne gre za enostavno branj, vendar kljub temu zgodba teče gladko. Dobila sem še en pogled na zakon, na odnos med možem in ženo več, zato mi ni žal, da sem jo prebrala ravno zdaj. Priporočam.

“Ampak gotovo je še toliko drugega v človeškem bitju, toliko tega, kar ni povedano in česar se sploh ne da povedati. Večina tega se razgubi med besedami. Kaže se zgolj kot obotavljivost, s katero karkoli izrečeš, premolk, v katerem pogledaš v tla ali ven skozi okno, ker ne veš, kaj bi sploh rekel.”

 

Nekaj je v zraku

Danes z vami delim pesem Nekaj je v zraku, enega mojih najljubših pesnikov, Toneta Pavčka. Včeraj bi praznoval 90. rojstni dan. Jaz pa sem pred enim mesecem praznovala poroko in v zraku je bila ljubezen.

 

Nekaj je v zraku.
Lepega.
Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se.
Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku.

Je to za pesem skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Popoln partner ne obstaja

Vsi vemo kakšen je romantičen ideal … princ na belem konju in živela sta srečno do konca svoji dni. Lepo je živeti v prepričanju, da bomo en dan našli nekoga, sorodno dušo, s katero bo naše življenje lažje, ki nas bo popolnoma razumela. Če živimo  s tem prepričanjem, nam to lahko prinese predvsem težave. (Pre)visoka pričakovanja lahko pomembno vplivajo na naš občutek zadovoljstva in sreče. Že Sokrat je rekel, da tisto kar nas najbolj zmede, je slika v naši glavi, kako bi naj bilo.

Slej ko prej pride v zvezi do prepira, ko ugotovimo, da naš partner oz. partnerka le ni tako popoln, kot smo si mislili, da je. Hkrati pa lahko tudi v nas vzbudi neprijetna čustva. Ne glede na to, kako dobro smo izbrali naše življenjske sopotnike, bodo delali napake. Ker vsi delamo napake. Pa če je to shranjeno čokoladno mleko v kopalnici, pozabljena obletnica ali nepravilno ločeni odpadki.
Tudi če je lepo verjeti, da smo ljudje po svoji naravi dobri, je dejstvo, da smo vsi lahko tudi slabi, pokvarjeni, nesramni, da grešimo in da delamo napake. Nasprotno, za otroke velikokrat rečemo, kako so nedolžni in nepokvarjeni, pa vsi vemo, da so včasih “nemogoči”. Takrat iščemo izgovore: utrujen je, zaspan je, lačen je, preveč silimo vanj …
Kaj pa pri partnerju oz. partnerki?
Takrat pa namesto, da bi ga potolažili ali poiskali možne razloge zakaj je tako nemogoč, smo jezni in se gremo tihe maše ali napadamo s standardnimi “kako si lahko spet zaje****”.

In kaj ima to z ljubeznijo?
Zame je ljubezen to, da si odpustimo napake in sprejmemo tudi ne tako lepe vidike našega partnerja. Če sprejmemo oz. se zavedamo tega, da je vsak od nas le človek, ki ni popoln, bo verjetno veliko lažje shajati s partnerjem (in ločevati odpadke tudi).

Kadar ljubimo

Sama sva na svetu – ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela, sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe, da bi mu to povedala –
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani položiva svet,
da se spočije, da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah, v najinih prstih –
vedno je tako, kadar ljubimo.

Neža Maurer