Psihoterapija

Super članek o tem kaj je psihoterapija. Kljub zasičenosti z informacijami v današnjem času, še vedno obstaja veliko predsodkov in mitov o psihoterapiji.

“Psihoterapija je še vedno oblika terapije, povezana z nezaupljivostjo in predsodki, poleg tega je to terapija, v katero je treba vložiti določeno količino psihičnega truda, čas in denar.”

http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html

Vrste psihoterapij

Verjetno ima vsak že narejeno neko predstavo o tem kaj psihoterapija je in kako bi naj izgledala. Vendar pa z vami vseeno delim definicijo, zFeatured imagea katero se mi zdi, da izpostavi pomembne elemente psihoterapije:

Psihoterapija je psihološka metoda zdravljenja, pri kateri se preko odnosa terapevt – klient razvije specifična medsebojna relacija, ki pomaga odkrivati in spreminjati določene značilnosti klienta, pa tudi odpravljati ali olajšati simptome njegove bolezni ali težav. (Klein, 1999)

Terapevt s svojo empatijo, toplino in razumevanjem klienta, skupaj z njim ustvari atmosfero, v kateri lahko klient pokaže in govori o: emocijah, doživljajih, strahovih, mislih, željah, simptomih.. vse s ciljem doseči določene spremembe.
Psihoterapevtski pristopi se razlikujejo po teoriji, metodah in ciljih, vendar pa imajo vsi isti namen: pomagati

Obstaja veliko različnih vrst psihoterapij, ki so se razvile iz različnih psihoterapevtskih šol (psihodinamske, fenomenološke, vedenjske, kognitivno – vedenjske, postmodernisitčne). Vseh terapij, ki obstajajo ne bom našetevala, saj je potrebno dobro poznavanje več psiholoških teorij in usmeritev, da bi jih lahko dobro razumeli. Na kratko oz. z bistvenimi značilnostmi opisujem tiste psihoterapije, ki so najbolj znane in se v praksi tudi veliko uporabljajo.

  • PSIHOANALIZA

Utemeljitelj psihoanalize je dr. Sigmund Freud. Featured imageV procesu psihoanalize se terapevt in klient ne ukvarjata neposredno z razreševanjem problematične simptomatike, temveč z ozaveščanjem življenjske situacije, ki je privedla do njenega nastanka. Psihoanalitik in klient se osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega – na razširitev klientovega védenja o njegovem lastnem notranjem svetu. Med psihoanalitskim procesom se tako klientu postopoma in v njegovem lastnem ritmu lahko razkriva globlji vpogled tako v njegove sedanje in pretekle odnose kot tudi v njegov način bivanja, kar pripomore h globinskim in dolgoročnim osebnostnim in čustvenim spremembam.

Pred pričetkom same psihoanalize se morata terapevt in klient dobiti, da sploh ugotovita ali je psihoanalitska psihoterapija primerna za klienta. Analitik na teh srečanjih ugotavlja tudi, ali je klient dovolj motiviran za psihoanalizo.

Soočanje s svojim notranjim doživljanjem, ki nas je pripeljalo v stisko, ni lahko, zato posameznik poleg čustvene opore potrebuje čas, da se lahko ustrezno pripravi ter postopoma privadi na nova spoznanja o sebi. Prav zaradi prilagodljivosti osebnemu ritmu posameznika je psihoanaliza večinoma dolgotrajen in zelo oseben proces, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

  • VEDENJSKO – KOGNITIVNA TERAPIJA (VKT)

Poudarek pri VKT je na empirizmu, zato sta v ospredju objektivnost (to, kar vidimo) in merljivost (merimo intenziteto simptomov, emocij). Ne interpretiramo, zakaj nekdo nekaj dela, le opisujemo. Featured image

VKT je strukturirana, direktivna, časovno omejena – (relativno) kratka in usmerjena v reševanje sedanjih problemov klienta. Bolj pomembne od emocionalnega odnosa so različne terapevtske tehnike, pri čemer pa je vseeno dober odnos nujen!
Cilj terapije je sprememba vedenja. Za VKT so značilni natančni, jasni, konkretni cilji. Lahko poteka individualno ali v skupini, uporablja se številne tehnike, klient pa se sam uči reševati svoje probleme. Klient dobiva tudi domače naloge.

Featured imageTemelji na predpostavki, da mišljenje, čustvovanje in vedenje potekajo “istočasno”. Med mislijo, čustvom in vedenjem obstaja interakcija. S spremembo kognitivnih procesov lahko doseţemo spremembe v vedenju.
Več lahko preberete v knjigi Kognitivno – vedenjska terapija za telebane.

 

  • TRANSAKCIJSKA ANALIZA

Transakcijska analiza je teorija osebnosti in sistematična psihoterapija za osebnostno rast in spremembo.
Kot teorija osebnosti nam prikaže psihološko strukturo človeka. Pri tem uporablja tridelni model imenovan model ego stanj. Ta model nam tudi pomaga razumeti kako ljudje funkcioniramo in izražamo osebnost skozi vedenje. Poznamo tri ego stanja: STARŠ – kadar se obnašamo kot neke osebe iz naše preteklosti, ODRASLI – kadar se obnašamo racionalno, odraslo in avtonomno, OTROK kadar se obnašamo kot smo se obnašali v preteklosti.
Temelji na referenčnem okvirju (RO), ki je naš zemljevid realnosti. Področja RO so: svet, jaz in drugi. RO ni enak realnosti, na katero se nanaša. Obstaja namreč razlika med dogodkom in doživljanjem tega dogodka (realnost-reprezentacija realnosti), vendar pa ljudje praviloma ne razlikujejo med zunanjim dogodkom in svojim notranjim doživljanjemFeatured image. RO obdaja ego stanja in daje osebnosti konsistentnost.

TA se v praksi uporablja kot psihoterapija za obravnavo vseh oblih psiholoških motenj, od vsakodnevnih življenjskih problemov do resnih psihoz. Metode terapije so uporabne pri delu z posamezniki, skupinami, pari in družinami.
Več lahko preberete v knjigi Jaz sem v redu, ti si v redu.

 

  • REALITETNA TERAPIJA

Začetnik realitetne terapije je William Glasser. Temelj realitetne terapije je teorija izbire, saj se  osredotoča na klienta, za katerega je terapevt prepričan, da ima možnost izbire. Terapevt priznava, da je klient tudi produkt preteklosti, vendar sam izbere, ali bo žrtev preteklosti, saj je preteklost je mimo, sedaj pa je poudarek na sedanjosti.
Klient spozna, da ni objekt, temveč subjekt dogajanja, da lahko vedno znova izbere učinkovitejše vedenje za izpolnitev svojih želja in potreb ter s tem izboljšanje kakovosti življenja. Realitetni terapevt je prepričan, da so ustrezni odnosi z bližnjimi ključ do duševnega zdravja, sreče in blaginje, zato klienta spodbuja h globljemu povezovanju z ljudmi, s katerimi živi.

Cilji realitetne terapije so tako:
– povezava klienta s pomembnimi drugimi
– zadovoljitev osnovnih potreb: moč, uspeh, svoboda, neodvisnost, veselje
– učenje klientov, da sami ugotovijo, koliko koristno je njihovo vedenje

  • GESTALT TERAPIJA

Gestalt terapija izhaja iz predpostavke, da je posameznik celota in mora živeti tukaj-sedaj ter razviti samozavedanje, da lahko doseže ravnotežje organizma. Fokus terapije je na raziskovanju aktualnih čustev in misli, na raziskovanju doživljanj, fantazij, zaznav in sanj ter sprejemanju le-teh, z namenom povezati jih v celoto.
Gestalt terapija je pogosto skupinska terapija, saj je prisotna uporaba nalog in iger – igra vlog, pomembno je zavedanje telesne govorice. Terapevt  usmerja, vzpodbuja, izziva, da se klient zaveda svoje celote. Vedno je poudarek na tukaj-sedaj in na klientovo zavedanje in odgovornost do problema. Cilj  je povezati duševno aktivnost, čustva, telesne občutke in dejanja.

  • SISTEMSKA DRUŽINSKA TERAPIJA

Sistemska družinska terapija je bila od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ime za skupino družinskoterapevtskih pristopov, ki so jih ob metodoloških in teoretičnih razlikah povezovale skupne temeljne ideje o družinah in tem, kako jim pomagati pri doseganju želenih sprememb.

Prednosti sistemske psihoterapije:
1. vključevanje klientovih pomembnih bližnjih v obravnavo,
2. upoštevanje in vključevanje socialnega konteksta,
3. usmerjenost k virom,
4. odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji.

Metode in tehnike sistemske psihoterapije so razširjene v vsem razvitem svetu in se uporabljajo pri kliničnem, socialnem in pedagoškem delu ter na področju urejanja medsebojnih odnosov v delovnem okolju. Razlike so v ravni osredotočanja, pristopu k terapiji in metodologiji. Izoblikovale so se različne tehnike dela in različni settingi, ki so primerni za delo z različnimi simptomi (psihoza, motnje hranjenja, depresija itn.).

 
Tale objava je kaplja v morje psihoterapije, zato sem odprta za kakršnekoli dodatke, pripombe, mnenja, kritike…
Za razumevanje je pomembno  poznavanje samih temeljev, predpostavk in teorij iz katerih izhaja posamezna vrste psihoterapije.

Viri
http://www.dspts.si/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Psihoterapija
– predavanja prof. dr. Onje Tekavčič Grad

 

 

Psihološko svetovanje vs. psihoterapija

Vem, da sem v prejšnji objavi obljubila, da v naslednji, torej tej, pišem o različnih vrstah psihoterapije. Vendar se mi zdi smiselno, da preden začnem pisati o psihoterapiji opredelim pojma psihološko svetovanje in psihoterapija.  Treba je razlikovati med laično pomočjo človeku v stiski, psihološkim svetovanjem in psihoterapijo. Zato bo današnja objava namenjena temu.

Laična pomoč je to, ko greste s prijateljem/prijateljico na kavo, se pogovorite, delite svoje izkušnje, se nasmejite, potolažite, dobite kak nasvet in  se potem počutite bolje. Vsak od nas v vsakodnevnem življenju v pogovorih z ljudmi v stiski uporablja neke svetovalne veščine. Psihološko svetovanje pa zahteva posebno formalno strokovno izobrazbo in usposobljenost. Prav tako gre pri psihološkem svetovanju in psihoterapiji  za znanstveno utemeljene discipline, ki temeljijo na specifičnih teorijah, metodah in tehnikah.

PSIHOLOŠKO SVETOVANJE je strokovna obravnava psihičnih težav z različnimi psihološkimi metodami (Nelson Jones, 2006).
Poteka znotraj svetovalnega odnosa med strokovno usposobljenim svetovalcem in klientom v stiski.
SVETOVALEC uporablja specifične svetovalne metode/tehnike z namenom, da bi izboljšal klientovo psihično stanje (mišljenje, čustvovanje, samopodoba), da bi mu mu pomagal k pozitivnemu osebnostnemu razvoju ter izboljšanju kvalitete življenja.
KLIENT osvaja nove veščine, ki mu bodo v prihodnosti olajšale reševanje problemov ter spoprijemanje z različnimi življenjskimi situacijami.
Skozi pogovor klient razkriva svoje misli in občutke, ki so vezani na problem (aktivno ukvarjanje s težavami), svetovalec pa  ga pri tem na različne načine usmerja, da razmišlja o sebi in raziskuje svoj problem.
Tak pogovor vodi do čustvene razbremenitve klienta in do pridobivanja novih spoznanj o svoji vlogi pri nastalem problemu, ki jo lahko začne klient s tem aktivno spreminjati.

!!!Psihološko svetovanje ne pomeni informiranja oz. dajanja konkretnih nasvetov in usmeritev.

KDAJ psihološko svetovanje?
– nezadovoljstvo s samim seboj (partnerstvo, delo, družina, medosebni odnosi…)
– obvladovanje vsakodnevnega stresa
– partnerske težave, težave v družini
– vsakodnevni problemi
– pomembne življenjske odločitve
– blage čustvene težave

Namenjeno je tistim ljudjem, ki v življenju v psihološkem smislu relativno dobro funkcionirajo ter se ob prelomnih življenjskih situacijah in stresnih dogodkih znajdejo v prehodni psihični stiski. Gre namreč za nedirektivno obliko pomoči, ki temelji na podpori človekovih lastnih kapacitet za reševanje problemov.
Stiska še ni izražena do tolikšne mere, da bi dosegala naravo psihične motnje, ki zahteva obravnavo pri bolj speciliziranih strokovnjakih (specialisti klinični psihologi, specialisti psihiatri, psihoterapevti).
Svetovanje je torej namenjeno ljudem, ki se znajdejo v prehodni psihični stiski, ki jo bodo ob pomoči strokovnjaka hitreje in lažje prebrodili.

PSIHOTERAPIJA je samostojna znanstveno-strokovna disciplina, ki se ukvarja z zdravljenjem psihičnih motenj s psihološkimi metodami, ki jih izvaja ustrezno usposobljen in kvalificiran strokovnjak – psihoterapevt (Horton in Varma, 1997).

KDAJ psihoterapija?
– globlje osebnostne spremembe
– psihopatologija:
– depresivne motnje
– anksiozne motnje
– motnje hranjenja
– odvisnosti
– osebnostne motnje
– psihoze itd.

Cilj psihoterapije je ali odprava, izboljšanje bolezenskih simptomov, ki imajo psihološko ozadje ali sprememba človekove osebnosti (doživljanja). Problemov pa se v celoti oz. popolnoma vedno ne da rešiti, zato se pogosto moramo omejiti na doseganje malih koristnih sprememb, postopno izboljšanje v daljšem časovnem obdobju, zaustavitev poslabšanja, pomoč klientu da lažje živi s problemom, zmanjševanje vznemirjenosti zaradi težav.

Raziskave (Lambert, 1992) so pokazale, da je 40% sprememb v psihoterapiji odvisnih od izventerapevtskih dejavnikov (pacientova motivacija, resnost težav/motenj), 30% sprememb je posledica kvalitete terapevtskega odnosa, 15% sprememb je odvisnih od pričakovanj (placebo), 15% je posledica specifičnih uporabljenih tehnik.

Nasplošno pa je za psihološko pomoč značilna humanistična naravnanost: pomagati človeku v psihični stiski in osredotočenost na posameznika – na njegovo mišljenje, čustvovanje, vedenje.
Pri tem seveda gre za strokovnost, temelji na znanstvenih spoznanjih psihologije in drugih ved. Pomembna je etika in spoštovanje posameznikove integritete, saj gre za ljudi, ki so praviloma ranljivejši od drugih.

Featured image

Kdo je psiholog?

Velikokrat se mi zgodi, da ko povem kaj študiram oz. kaj bom po poklicu, naletim pri ljudeh na zmedenost, ki izgleda nekako takole:

JAZ: “Sem psihologinja.”

OSEBA: “Aha, a pol boš v šoli delala?”

JAZ: “Ni nujno. Psihologi se lahko na različnih področjih zaposlimo.”

OSEBA: “Ajaa, a boš raje psihiatrinja?”

JAZ: “Ne. Psiholog ni isto kot psihiater.”

OSEBA: “Eh, to najboljše, da odpreš ordinacijo, pa delaj psihoterapije, boš fajn zaslužila.”

Featured image

Da ne bo prihajalo več do takih nesporazumov in zmede, bom v tej objavi razložila razlike med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom.

PSIHOLOG je študiral na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ali Mariboru.

Psihologi se zaposlujejo na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega varstva, kadrovanja in organizacije dela, v policiji in v vojski, v zaporih, nevladnih organizacijah,… Ukvarja se z duševnimi procesi, osebnostjo in vedenjem psihično zdravih posameznikov in skupin. Pri svojem delu uporablja različne psihološke metode in tehnike (testi, vprašalniki, opazovanje, intervju,…).

KLINIČNI PSIHOLOG je po zaključenem študiju psihologije in pripravništvu v zdravstvenem varstvu opravil  specializacijo iz klinične psihologije.

Pri svojem delu se večinoma ukvarja z ljudmi, ki imajo duševne težave oz. motnje. V primerjavi s psihologom brez specializacije ima klinični psiholog specialist več znanja s področja psihološkega ocenjevanja in psihološke pomoči. Klinični psiholog je samostojni zdravstveni delavec v zdravstvenih zavodih ali v samostojni praksi.

Nobeden on njiju ne more izvajati zdravljenja z zdravili.

PSIHIATER je študiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani ali Mariboru in opravil specializacijo iz psihiatrije.

Ukvarja se s klinično populacijo oz. nudi zdravniško pomoč ljudem z duševnimi težavami in duševnimi boleznimi. Za razliko od psihologa, po potrebi pacientu predpiše tudi ustrezna zdravila (antidepresivi, antipsihotiki…). Ne more pa izvajati psihološkega testiranja. Tako kot drugi zdravniki lahko izvaja samo teste, ki pokažejo skupek psiholoških in fizioloških simptomov in podajo sum na duševno motnjo.

Oba, tako psiholog in psihiater pa imata lahko dodatna znanja iz psihoterapije.

PSIHOTERAPEVT  je največkrat psiholog ali psihiater, ki je opravil še dodatno izobraževanje iz psihoterapije.

Za izobraževanje za psihoterapevte pa se odločajo tudi diplomanti drugih, večinoma družboslovnih smeri, vendar pa  morajo pred tem opraviti še pripravljalni študijski program propedevtike. Če psihoterapevt po izobrazbi ni psiholog, ne more izvajati psihološke diagnostike. Če po izobrazbi ni zdravnik, ne more predpisovati zdravil. Psihoterapija temelji na varnem, sočutnem odnosu med klientom in terapevtem, ki postane model za varne odnose tudi zunej terapevtske sobe. Ukvarja se z zdravljenjem psihičnih težav in motenj (tudi težjih) ter motenj prilagajanja. Usmerjena je v razkrivanje globokih in nezavednih vplivov na posameznikovo funkcioniranje. Cilji psihoterapije so odpravljanje simptomov, spreminjanje osebnostne strukture in osebnostna rast.Psihoterapevtska pomoč je žal večinoma samoplačniška, saj so čakalne dobe v zdravstvu tudi za psihoterapijo zelo dolge.

Psihoterapevtski pristopi se med seboj razlikujejo po tem katere vrste težav odpravljajo, kakšen je cilj in po trajanju psihoterapije. Te različne teoretske pristope bom predstavila v naslednji objavi.

Področje psihološke dejavnosti je v Sloveniji žal še precej neurejeno. Nimamo zakona o psihološki dejavnosti, si pa zanj prizadevamo in je v pripravljanju. To pa pomeni, da se lahko za za psihoterapevte in raznorazne zdravilce izdajajo tudi posamezniki, ki nimajo končanega nobenega priznanega programa. Zato je dobro, da ste na to pozorni.

Še video o trenutni problematiki tega področja v Sloveniji:

http://www.24ur.com/specialno/nega_in_zdravje/kdo-vse-in-za-koliko-denarja-ponuja-psihoterapije.html