Psihološko svetovanje vs. psihoterapija

Vem, da sem v prejšnji objavi obljubila, da v naslednji, torej tej, pišem o različnih vrstah psihoterapije. Vendar se mi zdi smiselno, da preden začnem pisati o psihoterapiji opredelim pojma psihološko svetovanje in psihoterapija.  Treba je razlikovati med laično pomočjo človeku v stiski, psihološkim svetovanjem in psihoterapijo. Zato bo današnja objava namenjena temu.

Laična pomoč je to, ko greste s prijateljem/prijateljico na kavo, se pogovorite, delite svoje izkušnje, se nasmejite, potolažite, dobite kak nasvet in  se potem počutite bolje. Vsak od nas v vsakodnevnem življenju v pogovorih z ljudmi v stiski uporablja neke svetovalne veščine. Psihološko svetovanje pa zahteva posebno formalno strokovno izobrazbo in usposobljenost. Prav tako gre pri psihološkem svetovanju in psihoterapiji  za znanstveno utemeljene discipline, ki temeljijo na specifičnih teorijah, metodah in tehnikah.

PSIHOLOŠKO SVETOVANJE je strokovna obravnava psihičnih težav z različnimi psihološkimi metodami (Nelson Jones, 2006).
Poteka znotraj svetovalnega odnosa med strokovno usposobljenim svetovalcem in klientom v stiski.
SVETOVALEC uporablja specifične svetovalne metode/tehnike z namenom, da bi izboljšal klientovo psihično stanje (mišljenje, čustvovanje, samopodoba), da bi mu mu pomagal k pozitivnemu osebnostnemu razvoju ter izboljšanju kvalitete življenja.
KLIENT osvaja nove veščine, ki mu bodo v prihodnosti olajšale reševanje problemov ter spoprijemanje z različnimi življenjskimi situacijami.
Skozi pogovor klient razkriva svoje misli in občutke, ki so vezani na problem (aktivno ukvarjanje s težavami), svetovalec pa  ga pri tem na različne načine usmerja, da razmišlja o sebi in raziskuje svoj problem.
Tak pogovor vodi do čustvene razbremenitve klienta in do pridobivanja novih spoznanj o svoji vlogi pri nastalem problemu, ki jo lahko začne klient s tem aktivno spreminjati.

!!!Psihološko svetovanje ne pomeni informiranja oz. dajanja konkretnih nasvetov in usmeritev.

KDAJ psihološko svetovanje?
– nezadovoljstvo s samim seboj (partnerstvo, delo, družina, medosebni odnosi…)
– obvladovanje vsakodnevnega stresa
– partnerske težave, težave v družini
– vsakodnevni problemi
– pomembne življenjske odločitve
– blage čustvene težave

Namenjeno je tistim ljudjem, ki v življenju v psihološkem smislu relativno dobro funkcionirajo ter se ob prelomnih življenjskih situacijah in stresnih dogodkih znajdejo v prehodni psihični stiski. Gre namreč za nedirektivno obliko pomoči, ki temelji na podpori človekovih lastnih kapacitet za reševanje problemov.
Stiska še ni izražena do tolikšne mere, da bi dosegala naravo psihične motnje, ki zahteva obravnavo pri bolj speciliziranih strokovnjakih (specialisti klinični psihologi, specialisti psihiatri, psihoterapevti).
Svetovanje je torej namenjeno ljudem, ki se znajdejo v prehodni psihični stiski, ki jo bodo ob pomoči strokovnjaka hitreje in lažje prebrodili.

PSIHOTERAPIJA je samostojna znanstveno-strokovna disciplina, ki se ukvarja z zdravljenjem psihičnih motenj s psihološkimi metodami, ki jih izvaja ustrezno usposobljen in kvalificiran strokovnjak – psihoterapevt (Horton in Varma, 1997).

KDAJ psihoterapija?
– globlje osebnostne spremembe
– psihopatologija:
– depresivne motnje
– anksiozne motnje
– motnje hranjenja
– odvisnosti
– osebnostne motnje
– psihoze itd.

Cilj psihoterapije je ali odprava, izboljšanje bolezenskih simptomov, ki imajo psihološko ozadje ali sprememba človekove osebnosti (doživljanja). Problemov pa se v celoti oz. popolnoma vedno ne da rešiti, zato se pogosto moramo omejiti na doseganje malih koristnih sprememb, postopno izboljšanje v daljšem časovnem obdobju, zaustavitev poslabšanja, pomoč klientu da lažje živi s problemom, zmanjševanje vznemirjenosti zaradi težav.

Raziskave (Lambert, 1992) so pokazale, da je 40% sprememb v psihoterapiji odvisnih od izventerapevtskih dejavnikov (pacientova motivacija, resnost težav/motenj), 30% sprememb je posledica kvalitete terapevtskega odnosa, 15% sprememb je odvisnih od pričakovanj (placebo), 15% je posledica specifičnih uporabljenih tehnik.

Nasplošno pa je za psihološko pomoč značilna humanistična naravnanost: pomagati človeku v psihični stiski in osredotočenost na posameznika – na njegovo mišljenje, čustvovanje, vedenje.
Pri tem seveda gre za strokovnost, temelji na znanstvenih spoznanjih psihologije in drugih ved. Pomembna je etika in spoštovanje posameznikove integritete, saj gre za ljudi, ki so praviloma ranljivejši od drugih.

Featured image

Kdo je psiholog?

Velikokrat se mi zgodi, da ko povem kaj študiram oz. kaj bom po poklicu, naletim pri ljudeh na zmedenost, ki izgleda nekako takole:

JAZ: “Sem psihologinja.”

OSEBA: “Aha, a pol boš v šoli delala?”

JAZ: “Ni nujno. Psihologi se lahko na različnih področjih zaposlimo.”

OSEBA: “Ajaa, a boš raje psihiatrinja?”

JAZ: “Ne. Psiholog ni isto kot psihiater.”

OSEBA: “Eh, to najboljše, da odpreš ordinacijo, pa delaj psihoterapije, boš fajn zaslužila.”

Featured image

Da ne bo prihajalo več do takih nesporazumov in zmede, bom v tej objavi razložila razlike med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom.

PSIHOLOG je študiral na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ali Mariboru.

Psihologi se zaposlujejo na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega varstva, kadrovanja in organizacije dela, v policiji in v vojski, v zaporih, nevladnih organizacijah,… Ukvarja se z duševnimi procesi, osebnostjo in vedenjem psihično zdravih posameznikov in skupin. Pri svojem delu uporablja različne psihološke metode in tehnike (testi, vprašalniki, opazovanje, intervju,…).

KLINIČNI PSIHOLOG je po zaključenem študiju psihologije in pripravništvu v zdravstvenem varstvu opravil  specializacijo iz klinične psihologije.

Pri svojem delu se večinoma ukvarja z ljudmi, ki imajo duševne težave oz. motnje. V primerjavi s psihologom brez specializacije ima klinični psiholog specialist več znanja s področja psihološkega ocenjevanja in psihološke pomoči. Klinični psiholog je samostojni zdravstveni delavec v zdravstvenih zavodih ali v samostojni praksi.

Nobeden on njiju ne more izvajati zdravljenja z zdravili.

PSIHIATER je študiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani ali Mariboru in opravil specializacijo iz psihiatrije.

Ukvarja se s klinično populacijo oz. nudi zdravniško pomoč ljudem z duševnimi težavami in duševnimi boleznimi. Za razliko od psihologa, po potrebi pacientu predpiše tudi ustrezna zdravila (antidepresivi, antipsihotiki…). Ne more pa izvajati psihološkega testiranja. Tako kot drugi zdravniki lahko izvaja samo teste, ki pokažejo skupek psiholoških in fizioloških simptomov in podajo sum na duševno motnjo.

Oba, tako psiholog in psihiater pa imata lahko dodatna znanja iz psihoterapije.

PSIHOTERAPEVT  je največkrat psiholog ali psihiater, ki je opravil še dodatno izobraževanje iz psihoterapije.

Za izobraževanje za psihoterapevte pa se odločajo tudi diplomanti drugih, večinoma družboslovnih smeri, vendar pa  morajo pred tem opraviti še pripravljalni študijski program propedevtike. Če psihoterapevt po izobrazbi ni psiholog, ne more izvajati psihološke diagnostike. Če po izobrazbi ni zdravnik, ne more predpisovati zdravil. Psihoterapija temelji na varnem, sočutnem odnosu med klientom in terapevtem, ki postane model za varne odnose tudi zunej terapevtske sobe. Ukvarja se z zdravljenjem psihičnih težav in motenj (tudi težjih) ter motenj prilagajanja. Usmerjena je v razkrivanje globokih in nezavednih vplivov na posameznikovo funkcioniranje. Cilji psihoterapije so odpravljanje simptomov, spreminjanje osebnostne strukture in osebnostna rast.Psihoterapevtska pomoč je žal večinoma samoplačniška, saj so čakalne dobe v zdravstvu tudi za psihoterapijo zelo dolge.

Psihoterapevtski pristopi se med seboj razlikujejo po tem katere vrste težav odpravljajo, kakšen je cilj in po trajanju psihoterapije. Te različne teoretske pristope bom predstavila v naslednji objavi.

Področje psihološke dejavnosti je v Sloveniji žal še precej neurejeno. Nimamo zakona o psihološki dejavnosti, si pa zanj prizadevamo in je v pripravljanju. To pa pomeni, da se lahko za za psihoterapevte in raznorazne zdravilce izdajajo tudi posamezniki, ki nimajo končanega nobenega priznanega programa. Zato je dobro, da ste na to pozorni.

Še video o trenutni problematiki tega področja v Sloveniji:

http://www.24ur.com/specialno/nega_in_zdravje/kdo-vse-in-za-koliko-denarja-ponuja-psihoterapije.html